Leta 1945 po koncu strahot II. sv. vojne je bila naša domovina porušena, požgana in uničena. Bili smo mladi takrat. Geslo: "partizanskim junakom naj slede junaki dela" smo osvojili z vsem svojim mladostnim navdušenjem in zagnanostjo. Še več, vsi tisti, ki smo se iz partizanov prelevili v povojne graditelje, smo čutili še posebno moralno obvezo do svojih mladih padlih sotovarišev.

Skupaj smo že v partizanih prepevali o svobodi in lepši prihodnosti.
 
Tudi v njihov spomin smo požrtvovalno in z mladostnim žarom obnavljali in gradili naš skupni svobodni dom-domovino.
Na tisoče nas je bilo mladih brigadirjev, ki smo bili tam, kjer je bilo potrebno. Po mestih in vaseh smo odstranjevali ruševine in za silo usposabljali požgane vasi in domove.
 
Celjska in ljubljanska mladina organizirana v delovne brigade je takoj po osvoboditvi pospravljala pridelke na Krškem polju in urejala zapuščene kmetije za vrnitev izgnancev iz tega območja.
 
V Bohinju je 900 mladih iz Ljubljane pripravljalo drva za ogrevanje ljubljanskih domov. Ob pomoči domačih drvarjev, ki so bili dobri prijatelji brigadirjev, so pripravili ogromno količino drv, ki jih je bilo potrebno na ramah znositi do ceste. Od tam pa s kamioni do železniške postaje Bohinjska Bistrica.
 
Enako akcijo je opravila Mariborska mladina na Pohorju in kranjska v gozdu pri Cerkljah. Na teh deloviščih smo si nabrali izkušnje za kasnejše pomembne akcije. Po prelepih Ptujskih ravnicah je zadonelo "na Pesnico gre naš udar, gradim trdne ji bregove, da čuvali bodo vsigdar, slovenskih rodnih polj plodove."
 
Mladostni horuk je odmeval pri obnovi proge Otovac-Bubnjarci v Beli Krajini.
Prav tam so vzcveteli verzi Lojzeta Krakarja:
"Iz ust stoterih v nočni zvok                                  In med breze, bore v noč
pesem nežna se izliva                                          v Belokranjske vinograde
v lahnem vetrcu, v prvem mraku                          v polje med vasi, ljudi udarja
vonj lepote skriva.                                                pesem  hej brigade"
 
V Bosni smo 1946 v rekordnem času 8 mesecev zgradili 90 km nove proge Brčko–Banovići.
6.200 nas je bilo iz Slovenije, ki smo utirali pot železni cesti skozi divje soteske.
 
Najbolj vitalni del povojnih mladih generacij se je kalil na tisočerih mladinskih delovnih brigadah širom po Sloveniji in Jugoslaviji. V spomin obudimo le nekatere po Sloveniji:
-graditev proge Sežana-Dutovlje
-mesto Nova Gorica
-cesta Celje-Šempeter
-tovarna Titan-Kamnik
-gradnja zadružnih domov
-študentsko naselje v Ljubljani
-pionirska proga v Ljubljani
-gimnazija v Ravnah na Koroškem
-ceste v Brkinih
-vodovodi v Halozah, Slovenskih goricah, Beli krajini in drugod
-goriški lijak, avtocesta Ljubljana-Zagreb
-akcije na Kozjanskem, Posočju, na Kobanskem, v hribih nad Radljami, v zamočvirjenih ravnicah, kjer so brigadirji osušili to območje pa še in še …
"Naprej ponosno delovne brigade …" je odmevalo po vsej Sloveniji. Ogromen prispevek je dala mladina tudi na skupnih akcijah po Jugoslaviji. Delo v takratnih brigadah je zahtevalo mnogo telesnih naporov, samopremagovanja in iznajdljivosti.
Po vojni nam je manjkalo vsega, le krampov, lopat in samokolnic je bilo dovolj.
Medsebojna pomoč, tovarištvo in občutek povezanosti, nas je vzpodbujal k požrtvovalnosti in k plemenitim ciljem.
Tega časa in prispevka mladih rok k narodnemu bogastvu ni mogoče izbrisati.
 
Na naše odločitve, da sodelujemo na številnih delovnih akcijah ni vplivala nobena ideološka zaslepljenost ali zavedenost.
Mladi takrat nismo bili neka brezoblična množica, ki bi sledila puhlim geslom in priganjaštvu. Sledili smo svojemu notranjemu glasu ,da smo po izčrpavajoči osvobodilni vojni, poklicani graditi svoj novi dom-domovino. To je bil neskaljen izraz mladostnega hrepenenja in hotenja po boljšem in lepšem jutri.
 
Če bi bil to res čas mračnjaštva in nesvobode, če bi bil res tako siv, turoben in krut, kot ga žele nekateri prikazati, kako je potem mogoče, da so bile prav v njem napisane tako žlahtne, čudovite pesmi, pričevanja mnogih mojstrov besede: Zlobca, Minattija, Pavčka, Krakarja, Sonje Mohorič, Neže Maurer, Koviča, Remca, Javorja in mnogih drugih.
 
O tem kaj smo lepega doživljali na mladinskih delovnih akcijah prepričljivo govore spomini na to, ko so se brigade po opravljenem delu razhajale in ko je nastopil čas slovesa. To so bili neponovljivi prizori prisrčnosti, tovariške povezanosti.
V brigadah so bile stkane številne niti prijateljstva in ljubezni. Zato je bilo vedno najtežje, ko se je bilo treba posloviti. Teh enkratnih spominov nam ne more nihče vzeti in tudi čas jih ni obledel.
 
Ljubljana, 23. januar 2014